Galerije

Izola je mesto galerij in umetniških ateljejev. V starem mestnem jedru, v Ljubljanski in Koprski ulici je več galerij v katerih razstavljajo in slikajo akademski slikarji in slikarji samouki.

Na teh straneh predstavljamo eno od galerij v Koprski ulici, kjer razstavlja Teo Tavželj, arhitekt, slikar, scenograf.

Škrlatni lev

Polja energije
V svojih delih Teodor Tavželj raziskuje sublimne energijske svetove in jih naredi vidne s pomočjo svetlobe, strukture in barve. Sečoveljske soline, ki mu ponujajo enkratno zlitje abstraktnega prostora z realnim, nam slikar tokrat približa iz zornega kota »živalskih prebivalcev«. Avtor vabi opazovalca, da se poda v prostemu očesu nevidni čarobni svet, kjer morski organizmi zažarijo z lastno luminescenco in porajajoči kristali soli na gladini lomijo svetlobo v polnem barvnem spektru. S svojimi slikami, v katerih čez temno podlago solinskih polj razpreda pisano resje, vodno površino pa kot ledena čipka pokriva solni cvet, nas umetnik pravzaprav popelje skozi barvito in večplastno igro življenja kjer vse kar migota od življenja. Tavžljevi različni slikarski prostori so polni svetlobe in energije, ki prav tako kot naši vsakdanji, oziroma osebni svetovi med seboj komunicirajo, sodelujejo in se dopoljnjujejo.
Jana Kandare

Tema h kateri se slikar venomer vrača so primorska mesta in soline. Izslikal jih je v neštetih različicah in formatih, večinoma v tehniki olja na platno ali les. Ljubezen do stavbarstva, ki sicer korenini tudi v njegovem poklicnem poslanstvu, ima tudi v slikarstvu pomenljivo vlogo. Soline – ta enkratna kulturna in etnološka arhitekturna dediščina je še vedno objekt najrazličnejših umetniških odslikav, še posebej slikarskih, kot tudi fotografskih. Tavžljev pristop je specifičen, kompozicije nastajajo spontano – sproti, brez predhodnih skic in risb. Slikarsko površino izgrajuje s ploskvami, oziroma horizontalnim (mestoma tudi vertikalnim) plastenjem kontrastnih barvnih fragmentov, v zasnovi celo nekoliko kubistično. Bleščeča belina in sivina kamnitih solinarskih hiš, zidov in zvonikov je potopljena v slikovita ozadja in zrcaljenja na morski gladini. Barve, ki so nanesene v tanjših ali debelejših slojih, utripajo in v intenzivnih in razžarjenih rumenih, oranžnih, rdečih in modrih tonih. Ostrina se pretaplja v mehkobo, realnost v refleksijo, figurativnost v geometrizem, in slednjič ekspresivno postaja abstraktno. Slikarsko polje je podvrženo dinamičnemu raziskovanju vsebin in oblik.

Polona Škodič

Z vetrom

Je neutrudni raziskovalec likovne pripovedi, izrazit in občutljiv kolorist samosvojega sloga. Morda ravno v tem obdobju njegovo slikarstvo dosega svoje najbolj ekspresivno uglašene vsebine, prežete z mediteranskim temperamentom in razkošjem barvne igrivosti. Pokrajine in vedute obmorskih istrskih motivov, solin, pljuskajočih valov, ki neskončno dolgo klešejo kamnite obale, je s smislom za slikarsko gradnjo in arhitektoniko učinkovito prenesel v slikovno sporočilo. Utrip življenja in vonj po morju ponujata neskončno paleto motivov, od krajinskih upodobitev do tihožitij. Razpoznavne in izrazite barve so prepojene s svetlobo, sočnostjo in vitalnostjo, s toploto in žarenjem sonca, ki se v obljubi jutrišnjega dne zbuja v sinjino zlatorumenega svitanja.

Polona Škodič

TEODOR TAVŽELJ se je rodil na prestopni dan, leta 1960 v Ljubljani, a že od svojega drugega leta živi in ustvarja v Portorožu. Na ljubljanski FAAG diplomirani arhitekt deluje na področju slikarstva, oblikovanja, arhitekture in scenografije, zadnjih 15 let pa se posveča še pedagogiki in mentorskemu delu. Vodi številne ustvarjalne delavnice, tečaje in tabore za mlade, med ostalim je na Umetniški gimnaziji v Kopru predaval predmet »Kultura bivanja«, ves čas pa je njegovo osrednje zanimanje boljše izkoriščanje posameznikovega ustvarjalnega potenciala in družbeno koristno ustvarjanje. Zadnja leta se ukvarja z aktiviranjem lokalnih ustvarjalcev, ljubiteljev, inovatorjev, društev, ki želijo izboljšati svojo okolico. Zanima ga predvsem razvoj lokalnih kultur in kultura za lokalne prebivalce, ki nastaja v kraju – za kraj in ima za cilj izboljšanje tistih elementov skupnega prostora, ki bi prinesli višjo kulturo bivanja čim širšemu krogu krajanov.

Med njegove pomembnejše načrte sodi ureditev Portoroške obmorske promenade in Portoroškega sprehajalnega obroča s počasnim širjenjem proti Piranu (Strunjanu, Izoli) in Sečoveljskim solinam, pa še izgradnja sodobnega kulturnega centra v Luciji, Zeleni kulturni park med Lucijskim avtokampom in »Ribičem« itd.. Če bomo domačini imeli možnost sooblikovati svoj kraj se bomo v njem počutili dobro, imeli ga bomo radi in mnoge »strokovne ideje« se bodo lahko, začinjene s kančkom življenjske pameti, iz predalov preselile v našo realnost.

Pomembnejše nagrade:
Likovna kritika mu je naklonjena, njegovo ustvarjalno raziskovanje in osebnosten izraz sta bila opažena na več kot tridesetih samostojnih in številnih skupinskih razstavah doma in v tujini, za kar je prejel tudi več nagrad, med vidnejšimi so nagrade na Ex temporih: Izola – 1. nagrada 1999, 2005 in 2. nagrada 2002, 2006; Sečovlje – 1. nagrada 2001 in odkupna nagrada 2003; Piran – velika nagrada 1999, 2000, 2003 in odkupna nagrada 2001, 2002, 2005; Grožnjan (HR) – odkupna nagrada 2000; Carpaccio (IT) – odkupna nagrada 2000; Gorica (IT) – 2. nagrada 2001; Trst (IT) – odkupna nagrada 2001;…