Izola

Stari del mesta z ozkimi ulicami in uličicami ter nepobeljenimi hišami leži na jugozahodnem delu nekdanjega otoka. Prvi prebivalci so izbrali to mesto, da so se zavarovali pred severnimi in južnimi vetrovi. Na vrhu otoka stoji zvonik, ki je kot večina zvonikov v nekdanji beneški Istri podoben zvoniku sv. Marka v Benetkah. Novejši del mesta se je po letu 1881 razširil po celem otoku, po zasuti morski ožini in najbližji okolici. Pristanišče s pomolom, zavarovano pred vetrovi in dostopno le manjšim ladjam, je Izola gradila, popravljala in povečevala skozi stoletja.

(Janez Kramar: Izola, mesto ribičev in delavcev)

Izola za časa Valvazorja

Fontana leta 1909

Pogled z Belvederja

Sredi prve polovice XIX. st. je dobila Izola svoje na daleč proslavljeno zdravilišče. Že G. F. Tommasini, novigrajski škof, je v zgodovinsko-geografskih komentarjih (1650) napisal, da izvira v Izoli v kraju »Vier a mare« žveplena voda, ki zdravi kostne in kožne bolezni, srbečico, bolezni jeter in črevesja. Izolski frančiškan Chiaro Vascotto se je leta 1820 zelo trudil, da bi Izola izkoriščala svojo mineralno vodo. Leta 1848 je objavil Zgodovino frančiškanov v Istri. »L’acqua de ovi«, kot so jo imenovali domačini, je imela v Vascottijevih časih obilen in topel izvir (21° C). Analizo vode je okrog 1820 opravil dunajski c. kr. zdravniški svetnik dr. Eduard Papp. Voda je vsebovala amonij, žveplo, magnezij, nitrat, baker, klorat itn. ter je imela značilen duh po žveplu. Izvirala je skoraj pod morsko gladino, da je bilo izvir videti le ob osekah. Morske alge ob izviru so bile bele in tudi konoplja, potopljena za tri dni v vodo, je postala bela. Radioaktivnost vode je dosegla 101 enoto Mache. Izolani so to vodo dobro poznali in mnogi so jo tudi pili. S pomočjo bogatejših meščanov je C. Vascotto zgradil kopališko zgradbo z desetimi kabinami in prav toliko kadmi. Do otvoritve mineralnih kopeli je prišlo leta 1824, ko so zgradili tudi kopališko dvorano za prirejanje plesnih in glasbenih prireditev. Kopališče so pridno obiskovali tudi Tržačani, ki so zjutraj prihajali z ladjo in se z njo zvečer tudi vračali.
Tri leta kasneje so na polju družine Speranza odkrili še en mineralni izvir. Lastnik je dal izkopati bazen in zgraditi večji objekt, kot je bil prvi. Vodo iz tega izvira sta analizirala lekarnarja iz Trsta Antonio Zampieri in Carlo Genuizza in rezultate objavila v tisku leta 1824.

(Janez Kramar: Izola, mesto ribičev in delavcev)

Porto Apollo

Pralnica pred pomivalnimi stroji

Panorama Izole

1905 z dimnikom

Alle porte 1909

Izola je bila včasih ribiško mesto

Mandrač

Polno bark

Izolanke so imele nabrušene jezike

Nedeljski sprehod na pomolu

Na ukaz nemškega vojaškega štaba so nemški vojaki-pionirji iz 97. armadnega zbora, ki je imel štiri pionirske čete za razstrelitev luk in ladjedelnic v Istri in Slovenskem Primorju, v noči na 22. 4. 1945 vrgli v zrak izolsko pristanišče. Izredno močne eksplozije so v polkrogu od Punte do vhoda v mesto bolj ali manj porušile 172 hiš. Škoda je bila ocenjena na okrog 11 milijonov lir. Eksplozije so poškodovale tudi 17 ribiških bark, med njimi tudi motarno ladjo Maria del Carmelo (teža 4 tone) in Libero (4,10 t), last Maria Marchesana in Giuseppa Vascotta. Skupna škoda je znašala 1 143 000 lir.

(Janez Kramar: Izola, mesto ribičev in delavcev)

El muš

Danes: Bora 5. na Barkolani 2006

Izola je sedaj znana po turizmu, po sprehajalni poti od Belvederja do Svetilnika, in pojmih kot so marina Izola, Ambasada gavioli Izola, apartmaji Izola, občina Izola, hoteli Izola, Visoka šola za zdravstvo Izola, Bolnišnica izola, hotel Delfin Izola, navtični sejem Boat Show, mnogih regatah in uličnih prireditvah.